Detektiv Alex Cross raziskuje umore s pomočjo psihoanalize zločincev, toda njegove uspešne metode na preizkušnjo postavi serijski morilec, ki uživa v mučenju svojih žrtev.


Alex se v psihološki vojni živcev skuša vživeti v misli in dejanja srhljivega kriminalca, vendar ga mučno zasledovanje privede do meja lastnih fizičnih sposobnosti. Temačna narava zločinov načne njegovo razlikovanje med dobrim in slabim, zato se znajde na razpotju moralnih družbenih vrednot.

 

25-letni Joseph pripada skupini posebnih morilcev, ki svoje žrtve prejmejo iz prihodnosti in se jih diskretno znebijo. Toda nekega dne mafijski šefi iz prihodnosti pošljejo njega samega, trenutek obotavljanja pa je dovolj, da Joseph iz prihodnosti uide.

 
Neizprosni kriminalci mlademu Josephu ne nameravajo oprostiti napake, zato mora na vratolomnem begu pred hladnokrvnimi morilci najti svojo starejšo verzijo in skleniti odprti krog časovnega potovanja.

We Are Legion: Zgodba o hekerskih aktivistov, nas popelje znotraj sveta Anonymous, radikalnega “hacktivist” kolektiva, ki je na novo državljansko neposlušnost na digitalno dobo.Film raziskuje zgodnje We Are Legion je predstavila FilmBuff.



 

“Game of Thrones” je najbolj priljubljena serija, ki ste jo lahko spremljali v letu 2012.TorrentFreak je poročal, da se je finale 2. sezone hit serije na HBO nezakonito prenesel kar 4.280.000 krat.


Spletna stran je objavila svoj letni seznam najbolj priljubljenih serij . Epizode “Dexter” je bilo naloženo 3.850.000-krat, CBS je “Bigbang Theory” je na tretjem mestu s 3,3 milijonov prenosov. “How I Met Your Mother”, je na četrtem mestu s 2.960.000 prenosov, in “Breaking Bad” v 5. z 2.580.000 prenosov. TorrentFreak pravi, da več kot 80 odstotkov “prenosov”, ki prihajajo iz držav zunaj Združenih držav Amerike, saj je porazdelitev mnogih serije omejena le na nekaterih delih sveta.
Ni čudno, da se ljudje obrnejo na BitTorrent in druge načine, da bi prišli do svoje najljubše serije. “Game of Thrones”, je še posebej priljubljena v Avstraliji, kjer ljudje čakati teden več kot navijači v ZDA gledati nove epizode. Toda tudi v Združenih državah Amerike je več sto tisoč brezplačnih prenosov, čeprav mnogi so pripravljeni plačati za serijo, če HBO je na voljo kot samostojna naročnino HBO GO

V nasilnem mestu prihodnosti, kjer ima policija pristojnost, da deluje kot sodnik, porota in rabelj se policijska ekipa s pripravniki odloči, da ustavi tolpo, ki se ukvarja s prodajo droge…

 

 

Oskarjevski režiser filmov Erin Brockovich in Oceanovih enajst predstavlja zabavno zgodbo profesionalnega slačifanta Mika, ki pod svoje okrilje vzame mladega in nadarjenega erotičnega plesalca.
Napovednik



 Mike mladeniča poučuje o umetnostih zapeljevanja, vzburjanja ženskih čustev, večnih zabavah in lahkem zaslužku, vendar se ob tem sam znajde v ljubezenskem precepu, ko spozna premeteno sestro svojega vajenca. Toda njuna romanca je postavljena pred veliko preizkušnjo vsak večer, ko mora Mike stopiti na oder in zadovoljiti ljubezenska hrepenenja neštetih oboževalk.
Film

Convicted cop-killer Carl Lucas, aka Frankenstein, is a superstar driver in the brutal prison yard demolition derby known as Death Race. Only one victory away from winning freedom for himself and his pit crew, Lucas is plunged into an all-new competition more vicious than anything he has experienced before.
Napovednik


 Pitted against his most ruthless adversaries ever, Lucas fights to keep himself and his team alive in a race in South Africa's infernal Kalahari Desert. With powerful forces at work behind the scenes to ensure his defeat, will Lucas' determination to win at all costs mean the end of the road for him?


 

Falklandska vojna – 74 dni
Falklandske otoke ob obali Argentine sestavljata dva velika otoka in nekaj manjših otokov. Omenjeni otoki, Južna Georgia in Južni Sandwichevi, so sicer že od kolonizacije spadali pod britansko krono, a si je ozemlje lastila tudi Argentina. Napetost med država je tako neprestano rasla, dokler ni Argentina 2. aprila leta 1982 okupirala Južne Georgie in Falklandskih otokov. Margaret Thatcher, znana tudi kot 'železna lady', je na provokacijo takoj odgovorila in v boj poslala kraljevo mornarico. Uradno sicer vojne ni razglasila nobena stran. Za Argentince je bila zasedba otokov le 'ponovna okupacija lastnega ozemlja', za Britance pa seveda neposreden napad na njihovo čezmorsko ozemlje. Vojaški spopad je bil kratek in oster, končal pa se je s predajo Argentine 14. junija 1982. V kratki vojni je umrlo 257 britanskih in 649 argentinskih vojakov, mornarjev in pilotov. Precej bolj odmevne pa so bile politične posledice. V Argentini je poraz sprožil velike proteste proti vojaški vladi, Margaret Thatcher pa je priljubljenost strmo narasla in njeni vladi pomagala do zmage na volitvah leta 1983, kar se je pred vojno zdelo skoraj nemogoče.


Poljsko-litovska vojna – 37 dni
Državi sta se v vojno zapletli kmalu po tem, ko sta po prvi svetovni vojni dosegli neodvisnost. Vojna je bile sicer del večjega konflikta, v središču katerega je bil nadzor nad mesti Vilna, Suwałki in Augustów. Omenjena ozemlja je Poljska sicer zasedla že leta 1919. Obe državi sta bila v tistem času zapleteni tudi v vojno z Rusi, tako da sprva nista bili v tako slabih odnosih, saj sta upali na ustanovitev nekakšnega zavezništva proti skupnemu ruskemu sovražniku. Litovci so zavezništvo zavrnili, kar je bil povod za serijo spopadov, ki so bili zopet odvisni tudi od bojev z Rusi. Po trditvah Poljakov je vojna trajala od 1. septembra do 7. oktobra 1920. Zmago je razglasila Poljska in ustanovila satelitsko litovsko državo s sedežem v Vilni, ki pa ni dobila mednarodnega priznanja. Po splošnih volitvah leta 1922 je bila država priključena Poljski, Litovci pa rezultatov volitev seveda niso priznali. Državi sta bili zaradi spornega ozemlja brez diplomatskih stikov vse do leta 1938.

Druga balkanska vojna – 33 dni
Drugo balkansko vojno je leta sprožila Bolgarija, ki ni bila zadovoljna s svojim izkupičkom iz prve balkanske vojne. 16. junija leta 1913 je Bolgarija tako napadla nekdanji zaveznici Srbijo in Grčijo. Priložnost sta izkoristili še Romunija in Otomansko cesarstvo ter napadla Bolgarijo, da bi si pridobila večji del ozemlja. Proti številnim sovražnikom Bolgarija ni imela večjih možnosti in je lahko le zaprosila za premirje, saj so bili Grki že skoraj v Sofiji. Vojna se je končala z porazom Bolgarije dober mesec kasneje, 18. julija 1913. Bolgarija je v kratki vojni izgubila skoraj vsa ozemlja, ki jih je pridobila v prvi balkanski vojni, med drugim skoraj celotno Makedonijo. A na novo postavljene meje niso trajale prav dolgo, saj je bila na obzorju že prva svetovna vojna, ki je zopet temeljito spremenila meje med državami.


Grško-turška vojna – 30 dni
Znana tudi kot 'tridesetdnevna vojna,' v kateri sta se za nadzor na Kreto spopadla Grčija in Otomansko cesarstvo. Grško prebivalstvo na Kreti je bilo namreč še vedno pod nadzorom Otomanskega cesarstva. Proti koncu leta 1896 je na otoku izbruhnil upor, 21. januarja leta 1897 pa se je na njem izkrcala grška vojska. Evropske sile so hitro posredovale in Kreto razglasile za mednarodni protektorat. Turki so na okupacijo odgovorili, na otok poslali svojo vojsko in v nekaj tednih porazili Grke. Krete kljub temu niso smeli obdržati, saj so jim to preprečile evropske velesile, Grki pa so morali plačati veliko vojno odškodnino. Sicer je bil to edini spopad med državama v 19. stoletju, v katerem je morala Grčija ozemlje prepustiti Turkom. Slednji so slavili predvsem zaradi boljše oborožitve in učinkovitih vojaških reform nemškega generala Barona von der Goltza.

Kitajsko-vietnamska vojna – 28 dni
Vojno na kitajskem imenujejo tudi tretja indokinska vojna, šlo pa je za kratek in krvav spopad med Ljudsko republiko Kitajsko in Socialistično republiko Vietnamom. Kitajska je ofenzivo sprožila 17. februarja 1979 kot odgovor na vietnamsko okupacijo Kambodže leto prej. Po kratkem vpadu na vietnamsko ozemlje se je kitajska vojska dober mesec kasneje (16. marca 1979) umaknila, obe strani pa sta nato razglasili zmago. Posledice te sicer kratkotrajne vojne pa so, predvsem v Vietnamu, vidne še danes. Kitajci so namreč med umikom s pridom uporabljali taktiko požgane zemlje in močno poškodovali vietnamsko infrastrukturo.

Gruzijsko-armenska vojna – 24 dni
Šlo je za mejni konflikt med sosedskima državama Gruzijo in Armenijo. Obe državi sta si namreč lastili provinci Lori in Javakheti ter okrožje Borchalo. Sicer so skozi zgodovino na omenjenih območjih živeli pripadniki obeh narodov, v 19. stoletju pa so se tja v velikem številu preseljevali Armenci. Do konca prve svetovne vojne je del teh ozemelj zasedlo Otomansko cesarstvo. Ko so se Turki umaknili, sta obe državi hoteli ozemlje zase, zato se je 7. decembra 1918 začel oborožen spopad. Boji so se z mešanim uspehom obeh strani nadaljevali do 31. decembra, ko so Britanski pogajalci dosegli premirje, sporna ozemlja pa so bila vse do Sovjetskega prevzema Armenije leta 1922 pod skupno upravo obeh držav.


Srbsko-bolgarska vojna – 14 dni
Ko se je Bolgarija 6. septembra 1885 združila z bivšo Otomansko provinco Vzhodno Rumelijo, se je Srbija začela bati, da bo to zmanjšalo njen vpliv na Balkanu. Da je bila mera polna, je Bolgarija ponudila tudi politični azil srbskemu opozicijskemu voditelju Nikolu Pašiću, zato je srbski kralj Milan Obrenović 14. novembra 1885 napovedal vojno Bolgariji. V kratkem spopadu so na bojišču prevladovali Bolgari in dosegli več pomembnih zmag, kljub temu da so imeli Srbi boljše orožje. Vojna se je končala že čez 14 dni, 28. novembra. Bolgari so tako obranili svojo novo združeno državo, zaradi vojaških zmag pa so združeno Bolgarijo začele spoštovati tudi njene sosednje države.

Indijsko-pakistanska vojna – 13 dni
V kratki a obsežni vojni sta se leta 1971 spopadla Pakistan in Indija, vojna pa je bila tesno povezana z osvobodilno vojno v Bangladešu. Pri slednji je šlo za boj med vladajočimi zahodnimi Pakistanci in vzhodnimi Pakistanci, ki so predstavljali večino prebivalstva. Indija in Pakistan sta se po krvavih bojih v Bangladešu silovito spopadla 3. decembra 1971, vojna se je s porazom Pakistana končala komaj 13. dni pozneje, 16. decembra. Vzhodni Pakistan se je po koncu spopadov odcepil in postal neodvisna država Bangladeš.

Slovenska osamosvojitvena vojna – 10 dni
Med najkrajše vojne zagotovo spada tudi Slovenska osamosvojitvena vojna ali desetdnevna vojna, s katero je želela Jugoslavija preprečiti osamosvojitev Slovenije. Spopad je trajal od 27.junija do 7. julija 1991, Slovenija pa je z zmago nad Jugoslovansko ljudsko armado potrdila svojo neodvisnost od nekdanje skupne države SFRJ. To je bil hkrati tudi prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna se je končala s podpisom Brionske deklaracije, s katero so bile ustavljene vse sovražnosti na ozemlju Slovenije. Slovenija je morala sicer za tri mesece ustaviti vse osamosvojitvene aktivnosti, a sta slovenska vojska in policija ohranili suverenost na slovenskem ozemlju. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili v noči s 25. na 26. oktober 1991.


Šestdnevna vojna
Po izraelskih grožnjah Siriji je Egipt – tesen sirski zaveznik – na Sinajskem polotoku zbral 100.000 vojakov in okoli 1000 tankov, zaprl Tiransko ožino za izraelske ladje in vse arabske narode pozval k napadu na Izrael. Slednji se je na napad dobro pripravil in 5. junija 1967 izvedel preventivni zračni napad na egiptovsko, sirsko in jordansko letalstvo in si tako zagotovil popolno zračno prevlado, ki mu je pomagala do zmage v samo šestih dnevih. Po koncu spopadov je Izrael zavzel vzhodni Jeruzalem, Netanijo, Gazo, Sinajski polotok, Zahodni breg in Golansko planoto. Vojna je temeljito spremenila geopolitični zemljevid regije, njene posledice pa so vidne še danes. Izraelsko ozemlje se je povečalo za okoli trikrat, pod izraelski nadzor pa je prišel tudi dober milijon Arabcev.


Britansko-zanzibarska vojna – 45 minut
Vojna med Britansko monarhijo in Zanzibarjem drži rekord kot najkrajša vojna v zgodovini, saj je trajala le 45 minut. 'Vojna' se je začela 27. avgusta 1896, le dva dni po tem, ko je umrl sultan Hamad bin Thuwaini. Slednji je rade volje sodeloval z britansko vlado, njegovo mesto pa je nato s pravim malim državnim udarom prevzel njegov nečak Khalid bin Bargash. Britancem to ni bilo niti malo všeč, saj so sami na oblasti želeli Hamuda bin Muhammeda, s katerim je bilo precej lažje sodelovati. Od Bargasha so zato zahtevali, da se takoj odreče prestolu, kar je slednji seveda odklonil. Kraljeva mornarica je v pristanišče pred palačo poslala pet bojnih ladij, v podporo lokalni vojski, ki je bila zvesta Muhammedu pa so izkrcali tudi nekaj vojakov. Čeprav je Bargash v zadnjem trenutku preko ameriškega pogajalca želel doseči mir, so britanske ladje ob devetih zjutraj (ob izteku ultimata) začele obstreljevati palačo. Bargash je iz ruševin palače pobegnil v nemško veleposlaništvo, ki mu je odobrilo politični azil, obstreljevanje pa se je končalo 45 minut zatem. Britanci so zahtevali izročitev upornega sultana, a jim je zopet pobegnil, tako da so ga ujeli šele leta 1916. Britanci so se v vojni očitno počutili oškodovane, saj so kasneje ob zanzibarske vlade zahtevali odškodnino za izstreljene topovske granate.

Atentati so že stoletja priljubljeno orodje za odstranitev določenih 'motečih' oseb, ponavadi iz javnega življenja. Motivi za atentat so ponavadi politične narave, včasih pa razlogi za takšen naklepni umor sploh niso znani.
Oglejte si deset najbolj znanih atentatov v zgodovini, v katerih so napadalci svojo nalogo uspešno opravili.

Aleksander Litvinenko
Litvinenko je bil bivši agent KGB in njene naslednice FSB, ki mu je po več obtožbah v Rusiji politični azil ponudila Velika Britanija. Tam je postal novinar in pisatelj, ker pa je vedel veliko o načrtovanih umorih, je bil velik trn v peti Rusom. Prvega novembra 2006 je Litvinenko zbolel, domnevno zaradi sušija iz japonske restavracije, v kateri se je srečal z virom, ki mu je predal podatke o še enem umoru. 3. novembra se je njegovo stanje tako poslabšalo, da so ga morali hospitalizirati. Umrl je tri tedne pozneje v starosti 44 let. Zdravniki so ugotovili, da je bil izpostavljen radioaktivnemu elementu polonij 210. Atentat je pritegnil ogromno medijsko pozornost, še posebej zato, ker je celoten primer spominjal na vohunski triler iz Hollywooda. Preiskovalci so ugotovili, da je bil Aleksander najverjetneje zastrupljen s skodelico čaja v svoji sobi. Sicer za umor niso nikogar obtožili, vseskozi pa se pojavljajo sumničenja, da je za atentatom stala ruska vlada.

Lee Harvey Oswald
Oswald je bil bivši ameriški marinec in najverjetnejši krivec za umor predsednika Johna F. Kennedyja. Kljub temu da so obstajali dvomi o Leejevi krivdi, je bil slednji že dva dni po atentatu umorjen v kleti policijske postaje v Dallasu. Ustrelil ga je Jack Ruby, lastnik nočnega kluba, ki je bil povezan tudi z organiziranim kriminalom. Ruby naj bi bil potrt in jezen zaradi Kennedyjeve smrti, zato se je želel maščevati. Oswald je bil ustreljen 24. novembra 1963, umrl pa je še isti večer.


John Lennon
Lennon je bil eden izmed ustanovnih članov svetovno znane skupine Beatles in zavzet mirovni aktivist. 8. decembra leta 1980 je Lennona v New Yorku ustrelil Mark David Chapman, ki je nato odvrgel pištolo in mirno počakal policijo. Chapman je bil obsojen umora, v zaporu pa je še danes, saj so mu pogojni izpust zavrnili že šestkrat. Kljub dolgoletni kazni motiv za umor ostaja neznan.

Robert F. Kennedy
Ameriški senator Robert Kennedy je bil mlajši brat Johna F. Kennedyja. V zgodnjih jutranjih urah 5. junija 1968 ga je iz neposredne bližine štirikrat ustrelil mož po imenu Sirhan Sirhan. Robert je v bolnišnici umrl dan zatem. RFK, kot so ga radi poimenovali, je bil tudi predsedniški kandidat demokratske stranke, motivi za njegov umor pa nikoli niso bili pojasnjeni. Preiskovalci so domnevali, da je bil Sirhan palestinski terorist, vzrok za atentat pa je bila Robertova odkrita podpora Izraela med šestdnevno vojno leta 1967.

Malcolm X
Malcolm je bil goreč islamski pridigar afriško-ameriškega porekla. Mnogi so domnevali, da je prav on stal za gibanjem 'črna moč,' ki je bilo zelo dejavno v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so temnopolti glasno zahtevali svobodo in spoštovanje sodržavljanov. Malcolm je bil pred tem član organizacije Nation of Islam, kasneje pa je postal sunitski musliman (ortodoksna veja islama). To je njegovo bivšo organizacijo tako razjezilo, da je naročila njegov umor. 21. februarja 1965 so Malcolma med govorom napadli trije možje iz množice in ga ustrelili kar 16-krat. Vsi trije napadalci so bili člani organizacije 'Nation of Islam.'


Martin Luther King ml.
Luther je bil glavni človek ameriškega gibanja za državljanske pravice, ki je hotelo odpraviti rasno diskriminacijo temnopoltih. 4. aprila 1968 je bil Luther ustreljen na balkonu svoje motelske sobe. Atentatu so sledili množični protesti v več kot šestdesetih mestih v ZDA, tako da je predsednik Johnson pet dni zatem razglasil dan žalovanja. Dva meseca pozneje so na letališču v Londonu ujeli pobeglega zapornika Jamesa Earla Rayja in ga izročili ZDA, kjer so ga obtožili Luthrovega umora. Ray je bil oster nasprotnik gibanja za državljanske pravice, leta 1998 pa je v zaporu umrl zaradi hepatitisa C.

Abraham Lincoln
16. predsednik Združenih držav Amerike in hkrati prvi ameriški predsednik, ki je umrl v atentatu. Na oblast prišel leta 1861, državo pa je vodil med največjo krizo v njeni zgodovini – ameriško državljansko vojno. 14. aprila leta 1865, le nekaj dni po predaji južnjaške vojske, ga je med gledališko predstavo ustrelil konfederacijski vohun John Wilkes Booth. Wilkesa so 12 dni po atentatu izsledili in smrtno ranili.

Julij Cezar
Eden najbolj znanih rimskih državnikov in vojskovodij v zgodovini. Po več odmevnih vojaških zmagah je Cezar v Rimu sprožil državljansko vojno, zato je bil razglašen za diktatorja. Senatorjem v Rimu je bilo njegove diktature kmalu dovolj, zato so skovali načrt za njegov atentat. Med nastopom v senatu je tako Cezarja zabodlo več deset senatorjev. Na njegovem truplu so kasneje našli kar 23 vbodnih ran. Njegova smrt je pomenila konec rimske republike, iz krvavih posledic atentata pa je nastal rimski imperij.

Franc Ferdinand
Atentat na avstrijskega vojvodo in prestolonaslednika Franca Ferdinanda je bil eden glavnih dogodkov, ki so Evropo in svet pahnili v prvo svetovno vojno. 28. junija 1914 je bil Ferdinand na obisku v Sarajevu, ki je takrat še pripadalo Avstriji. Med vožnjo v odprtem avtomobilu je njega in njegovo ženo Sofijo ustrelil srbski atentator Gavrilo Princip, član organizacije Mlada Bosna. Avstro-Ogrska je Srbiji postavila ultimat, v katerem je zahtevala preiskavo uboja prestolonaslednika. Srbija je ultimat zavrnila, Avstro-Ogrska pa je to priložnost izrabila za vojno napoved Srbiji in njenim zaveznicam.


John Fitzgerald Kennedy
Atentat na ameriška predsednika Johna F. Kennedyja zagotovo spada med najslavnejše atentate v zgodovini. JFK je bil 35. predsednik ZDA, državo pa je vodil od 20. januarja 1961 do svoje smrti, 22. novembra 1963. Imel je daleč najbolj razgiban mandat v zgodovini, saj je v nekaj letih na oblasti doživel gibanje za državljanske pravice, kubansko raketno krizo, izgradnjo berlinskega zidu ter začetek vietnamske vojne. Čeprav je bil umorjen med vožnjo in je njegov umor videlo na stotine ljudi, pa natančne okoliščine atentata še danes niso znane. Ob 12.30 se je Kennedy v avtomobilu s spuščeno streho vozil skozi Dallas, nakar so ga zadeli trije streli iz puške. Kmalu zatem je ameriški predsednik umrl v bolnišnici. Za umor so obtožili Leeja Harveyja Oswalda, ki pa je vse do svoje smrti (ki je opisana zgoraj) vztrajal pri svoji nedolžnosti. Neštete teorije zarote o atentatu kot možne krivce navajajo FBI, Kubance in Ruse. Preiskovalci Oswaldu nikoli niso dokazali krivde, tako da atentat še danes ostaja zavit v tančico skrivnosti.

Preberite si o več o nekaj najboljših ostrostrelcih v zgodovini in o njihovih izjemnih strelih.



Thomas Plunkett
Irski vojak v britanski 95. brigadi, ki se je po celotni Evropi boril proti Francozom, Špancem in drugim evropskim velesilam v 19. stoletju. Med bitko pri kraju Cacabelos v Španiji leta 1809 je Plunkettov general Moore že naznanil umik, Thomas pa je na razdalji okoli 600 metrov ustrelil francoskega generala s svojo mušketo. Ker so bile puške v začetku 19. stol. izjemno nenatančne, Thomas pa ni hotel, da bi njegovi soborci mislili, da je imel samo srečo, je še enkrat ustrelil in zadel vojaka, ki je prihitel na pomoč padlemu generalu. Zares neverjeten dosežek, saj so se britanski vojaki v tistem času s svojimi nenatančnimi mušketami učili le streljanja v salvah na razdalji 50 metrov od tarče.

Narednik Grace
9. maja leta 1864 je južnjaškemu vojaku med ameriško državljansko vojno uspel za tiste čase neverjeten strel. Med bitko pri Spotsylvanii si je Grace za tarčo izbral priljubljenega severnjaškega generala Johna Sedgwicka in ga ubil z enim samim strelom na razdalji okoli 900 metrov. Že na začetku bitke so konfederacijski ostrostrelci prisilili severnjaške vojake v iskanje zaklona, Sedgwick pa se jim ni hotel pridružiti, saj sovražnikovi ostrostrelci na tej razdalji po njegovem ne bi zadeli niti slona. No, njegova zmota ga je drago stala, saj ga je Gracova krogla le nekaj sekunda zatem zadela v glavo. General John Sedgwick je bil najvišji severnjaški častnik, ki je umrl v vsej vojni.


Charles ‘Chuck’ Mawhinney
Charles je bil že kot mladenič navdušen lovec, leta 1967 pa se je pridružil ameriškim marincem. Boril se je med vietnamsko vojno, kjer s 103 zadetki še do danes drži rekord najboljšega ostrostrelca v celotnem korpusu. Boljši je celo od legendarnega Carlosa Hathcocka, o katerem je govora spodaj. V samo 16 mesecih v Vietnamu je uradno ubil 103 sovražnikove vojake, zadel pa naj bi jih še 216, česar pa zaradi prevelike nevarnosti niso mogli potrditi. Prav neverjetno, a Charles po vrnitvi domov o svojem dosežku ni rekel niti besedice, pa tudi sam se ni zavedal, da je najboljši ostrostrelec v korpusu. Šele v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je nek marinec napisal knjigo o ostrostrelcih v Vietnamu in Chuck je čez noč postal slaven. Običajno je Chuck na sovražnike streljal z razdalje med 300 in 700 metri, večkrat pa je zadel tudi tarče oddaljene več kot 900 metrov.


Craig Harrison
Britanski poročnik Craig Harrison trenutno drži rekord najdaljšega potrjenega strela na svetu. Novembra leta 2009 je Craig v Afganistanu v provinci Helmand s puško L115A3 zadel dva talibanska upornika na razdalji neverjetnih 2.475 metrov (45 metrov več kot prejšnji rekord). V intervjuju za televizijo BBC je Harrison izjavil, da sta skupaj z opazovalcem potrebovala kar devet strelov, da sta pravilno ocenila razdaljo, naslednja dva strela pa sta bila smrtonosna.

Vasilij Zajcev
Po zaslugi filma Sovražnik pred vrati je Zajcev verjetno najbolj znani ostrostrelec v zgodovini. Seveda je film marsikaj tudi dodal (med drugim nemškega ostrostrelca), a prvotna zgodba o izjemnem ruskem ostrostrelcu je povsem resnična. Zajcev je rasel na Uralskem gorovju, njegov priimek pa pomeni 'zajec.' Pred bitko v Stalingradu je služil v mornarici, ko pa je slišal za krvavo bitko v Stalingradu se je prostovoljno javil za obrambo mesta. Dodelili so ga 1047. regimentu, kjer se je kmalu izkazal s svojimi izjemnimi strelskimi sposobnostmi. V okolici tovarne Metiz je vodil tudi svojo lastno ostrostrelsko šolo (kadeti so se imenovali 'zaichata' ali majhni zajčki), ki je pomenila tudi začetek ostrostrelcev v 62. ruski vojski. Zajcev je med oktobrom leta 1942 in januarjem leta 1943 ubil kar 242 ljudi, vsi njegovi ostrostrelci pa naj bi skupaj ubili več kot 3000 ljudi.


Lyudmila Pavlichenko
Junija leta 1941 je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, 24-letna Lyudmila Pavlichenko pa se je takoj prostovoljno javila v rusko vojsko. Dodelili so jo 25. pehotni diviziji, kjer je sčasoma postala ena izmed 2000-ih ruskih ostrostrelk. V boj se je prvič podala v Odesi, kjer je ubila kar 187 sovražnih vojakov, do maja leta 1942 pa dosegla že 257. zadetek. Skupno je do konca druge svetovne vojne ubila kar 309 sovražnih vojakov, od tega 36 ostrostrelcev.

Desetar Francis Pegahmagabow
Pegahmagabow je bil ostrostrelec v prvi svetovni vojni, izhajal pa je iz kanadskega indijanskega plemena Ojibwa. Dosegel je kar 378 zadetkov, temu številu pa je dodal še 300 zajetih sovražnikovih vojakov. Poleg izjemnih strelskih sposobnosti je med težkim obstreljevanjem prenašal pomembna sporočila, ter se med navzkrižnim ognjem odpravil po strelivo za svojo enoto. Kljub temu, da je bil po vrnitvi iz vojne povsem pozabljen, pa ga zgodovinarji uvrščajo med najboljše ostrostrelce prve svetovne vojne.


Adelbert F. Waldron
S 109-imi potrjenimi zadetki drži rekord najboljšega ameriškega ostrostrelca v zgodovini, odlikovala pa ga je predvsem izjemna natančnost. Polkovnik Michael Lee Lanning v knjigi o ostrostrelcih v Vietnamu pripoveduje, kako je skupaj z Waldronon in drugimi vojaki v čolnu plul po reki Mekong, ko jih je z razdalje okoli 900 metrov napadel sovražni ostrostrelec. Medtem ko so vsi ostali zmedeno iskali strelca, je Waldron mirno dvignil puško, poiskal strelca in ga ubil z enim samimi strelom.

Carlos Norman Hathcock
Hathcock se lahko pohvali z eno izmed najbolj impresivnih kartotek v marinskem korpusu. Med vietnamsko vojno je namreč dosegel kar 93 potrjenih ubojev, kar ga umešča med najboljše ameriške ostrostrelce vseh časov. Vietnamska vojska je na njegovo glavo razpisala kar 30.000 ameriških dolarjev nagrade. Kljub temu, da po številu zadetkov ni bil najboljši (ta čast pripada Waldronu v vojski in Charlesu Mawhinneyju v marinskem korpusu) pa je sprožil najslavnejši strel v zgodovini. Skupaj s svojim opazovalcem sta iskala sovražnega ostrostrelca, ki je že ubil več marincev, najverjetneje pa je iskal prav Carlosa. Ko sta ga končno našla, je Hathcock z izjemno velike razdalje sprožil neverjeten strel, pri katerem je krogla potovala skozi daljnogled sovražnega strelca, ga zadela v oko in v trenutku ubila. Carlos je ostrostrelca našel prav zaradi odseva sonca na njegovem daljnogledu, kar je bilo po njegovem mogoče le v primeru, da sta v trenutku strela oba moža merila drug v drugega, le da je on sprožil prvi.

Čeprav razdalje niso nikoli izmerili, pa bi bilo zaradi dolgega leta krogle prav mogoče, da bi oba moža ubila drug drugega. Njegov vzdevek je bil 'belo pero,' ki ga je vedno nosil v svoji kapi. Brez njega je bil le enkrat, na samomorilski nalogi, za katero pa se je prostovoljno javil. Centimeter za centimetrom se je moral splaziti več kot kilometer daleč po sovražnikovem ozemlju, kar je trajalo štiri dni in tri noči. Končno je dosegel cilj, tam počakal na generala severno-vietnamske vojske in ga z enim samimi strelom ubil, nato pa se je, namesto da bi tekel, odplazil na varno.
Simo Häyhä
Finski ostrostrelec Simo Häyhä, znan tudi pod vzdevkom 'bela smrt' upravičeno velja za najsmrtonosnejšega moža vseh časov, saj je med rusko-finsko vojno med letoma 1939 in 1940 ubil kar 705 ljudi, kar je več kot katerikoli ostrostrelec v katerikoli vojni v zgodovini. Resda je 200 zadetkov dosegel s strojnico, a je vseh ostalih 505 ruskih vojakov ubil z navadno rusko puško mosin-nagant M28 brez strelskega daljnogleda. Preberite si neverjetno zgodbo o izjemnem finskem ostrostrelcu, ki so ga Rusi preganjali celo s topništvom.

Guillaume Cale
Zgodovinski viri pravijo, da je bil Cale preprost kmet iz mesta Mello v regiji Beauvais severno od Pariza. Pariz je bil leta 1358 na nogah, saj je bila država povsem izčrpana zaradi več desetletij trajajoče vojne z Angleži. Demonstracije so kmalu prerasle v oborožen in organiziran upor. Ko se je slednji razširil tudi na regijo Beauvais, ki je kljub visokim davkom zaradi vojne ostala relativno uspešna, je Cale takoj prevzel vodstvo. Zbral je okoli 5000 ljudi, med drugim tudi nekaj vojaških nižjih plemičev, ki so njegovo vojsko organizirali. Cale je hitro prevzel nadzor nad regijo in pobil več sto plemičev. Potem se je utrdil na hribu blizu Mello in počakal na vojsko kralja Karla II. iz Navarra. 10. junija istega leta je kralj Karel predlagal pogajanja za premirje. Cale je pobudo sprejel, organiziral svojo vojsko ter odšel na poganja v Karlov tabor, iz katerega se ni več vrnil. Kralj Karel je dal uporniškega poveljnika mučiti, nato pa ga je skupaj s preostankom njegove vojske obglavil na mestnem trgu.


Walter (Wat) Tyler
Walter je bil krovec iz Kenta pokrajini Essex. Upor se je začel 30. maja 1351, ko je takrat 14-letni kralj Richard II. hotel uvesti davek na volitve. Junija se je upora krepko razširil, vodstvo pa je prevzel Tyler. Uporniška kmečka vojska, ki naj bi štela okoli 50.000 mož je 14. junija med pogajanji s kraljem napadla London in v znamenitem londonskem stolpu ubila več pomembnih plemičev, med drugim tudi nadškofa. Naslednji dan, ko bi se moral začeti naslednji krog pogajanj, pa je Tylerja ubil William Walworth. Kljub porazu vodje upora je kralj Richard obljubil, da bo izpolnil zahteve upornikov, a je svojo besedo prelomil. Vse, kar so uporniki dosegli, je bilo to, da se izraz volilni davek ('poll tax') ni več uporabljal.

Jakob Rohrbach
Jakob (nemško Jäcklein Rohrbach) je bil rojen v vasici Bockingen v Nemčiji. Življenje je sicer začel v nižjem sloju, a se je vseeno uspel dokopati do ugleda in bogastva, kljub temu da je bil vseskozi v sporu s svojim gospodom. Ko je leta 1525 izbruhnil veliki nemški kmečki upor ('kmečka vojna'), je Jakob kmalu postal vodja enega izmed oddelkov uporniške vojske. Na vrhuncu moči je imel pod svojim poveljstvom kar 8000 mož. Ko je fevdalna vojska premagal slabo oborožene in organizirane upornike, je enaka usoda čakala tudi Jakoba. Med bitko so ga namreč ujeli sovražniki in ga živega zažgali.


Yemelyan Pugachev
Pugachev je bil ruski kozak, ki je leta 1773 dobil genialno idejo. Odločil se je namreč, da se bo izdajal za prestolonaslednika Petra III., ki ga je sicer umorila njegova žena Katarina II. Nič presenetljivega za Rusijo, ki je že pred njim videla kar nekaj prevarantov. Pugachev pa je vse skupaj vzel zelo resno in okoli sebe zbral 100.000 kozakov ter začel svoj pohod proti prestolu. Ker je svojo vojsko precej dobro opremil, je napredoval s precejšnjo lahkoto, vse dokler mu leta 1774 strahovitega poraza ni zadal general Michelsohn. Po tem je bilo kozakom dovolj vladavine lažnega prestolonaslednika, zato so ga sami zajeli in dostavili v Moskvo, kjer so ga javno usmrtili. A tu maščevanja še ni bilo konec, saj se je oblast kruto znesla nad uporniškimi regijami in pobila dve tretjini prebivalcev.

Stenka (Stepan) Razin
Še en ruski kozak, ki je leta 1670 v južnem delu Rusije sprožil upor zaradi ruske birokracije v tistem obdobju. Razin je okoli sebe zbral okoli 7000 mož ter skupaj z njimi zavzel mesta Cherkassk in Tsartsyn. Nato se je odpravil proti Volgi, kjer je na hitro pokoril še utrdbo Cherny Yar, ki je ležala med mestoma Tsartsyn in Astrakhan. Osvojeno ozemlje je za kratek čas spremenil v kozaško republiko. Leta 1671 so njega in njegovega brata Frola ujeli carjevi vojaki ter ju prepeljali v Moskvo, kjer so Stenka po grozovitem mučenju živega razčetverili na Rdečem trgu, kot opozorilo ostalim upornikom.


Giuseppe Garibaldi
Garibaldi je bil rojen v trgovski družini, sprva pa je postal kapitan ladje. Leta 1834 je sodeloval v spodletelem uporu, zato je moral pobegniti v Južno Ameriko. Tam je sodeloval v nekaj uporih v Braziliji, čez nekaj let pa je postal poveljnik urugvajske flote, s katero je sodeloval v uporu proti bivšemu urugvajskemu predsedniku. Leta 1848 je sodeloval pri revoluciji v rodni Italiji in branil Rim pred francoskimi vojaki. Ko se je revolucija let 1850 končala, se je odpravil v ZDA, v rodno Italijo pa se je vrnil šele devet let pozneje, ko je umrl njegov brat. Med drugo italijansko vojno za neodvisnost, v kateri se je Italija spopadla s Francijo in Avstrijo, se je 11. maja leta 1560 z okoli 1000 prostovoljci izkrcal na Siciliji, ki jo je hitro osvojil. Na celini je njegova vojska narasla na okoli 25.000 mož, ki jih je vodil še do mnogih zmag. Pozneje so ga sicer med bitko ujeli, a je bil kmalu izpuščen. Sodeloval je še v kar nekaj vojaških kampanjah, izvoljen pa je bil tudi v parlament. Kot izjemno spoštovan mož je umrl leta 1882.

Zhu Yuanzhang
Eden izmed najbolj uspešnih upornikov v zgodovini. Zhu je bil iz revne kmečke družine, ki jo je za nameček še izgubil, ko je bil star 16 let. Nekaj časa je Zhu nato preživel na ulici kot berač, pri 20 pa je dom dobil v samostanu. Slednji je bil leta 1352 uničen, ker so se lokalni vojaki uprli mongolski dinastiji Yuan. Zhu se je uporu seveda takoj pridružil ter do leta 1357 zbral ogromno vojsko, s katero je osvojil prestolnico Nanjing. Pod imenom Hongwu je bil okronan za cesarja, bil pa je tudi ustanovitelj slovite dinastije Ming. Obdobje njihove vladavine še danes velja za enega izmed vrhuncev kitajske kulture.



Pancho Villa
Njegovo pravo ime pa je bilo José Doroteo Arango Arámbula, vzdevek pa naj bi dobil od svojega dedka. Bil je najstarejši sin v revni kmečki družini. Pri 16 letih je ustrelil Lopeza Negreja, enega izmed lastnikov haciende, v kateri je služila njegova družina. Lopez naj bi poskušal posiliti njegovo sestro. Doroteo je nato pobegnil in se pridružil tolpi razbojnikov. Ko se je leta 1910 začela mehiška revolucija, je Doroteo postal poveljnik konjenice. Sodeloval je z generalom Huerta, ki pa je v njem videl morebitnega tekmeca in se ga poskušal znebiti. Ko je Villa že stal pred strelskim vodom, je od mehiškega predsednika Madere prišla pomilostitev in moral je v zapor, iz katerega je kmalu pobegnil. Po porazu Huerte je Villa postal guverner mehiških provinc. Zapletal se je tudi v boje z ZDA in napadel nekaj obmejnih krajev v Novi Mehiki in Teksasu. Pancho Villa je bil leta 1923 umorjen v svojem avtomobilu med obiskom banke.


William Wallace
Po zaslugi filma z Melom Gibsonom v glavni vlogi Wallace pozna praktično vsak. Spadal je med nižje škotske plemiče, zaradi osebnih razlogov pa je prišel navzkriž z Angleži. Potem ko je ubil šerifa Lanarka Williama de Heselriga, je postal upornik in velik trn v peti kralja Edwarda. Oborožen upor se je začel leta 1297. Pod Wallacovim poveljstvom so uporniki kljub številčni premoči dobili dve veliki bitki. Zaradi izdaje so Williama ujeli Angleži in ga v Londonu mučili, obesili in razčetverili.

Spartak
O njegovem življenju sicer ni znano prav veliko, ve pa se, da je gladiatorsko šolo obiskoval blizu Kapue v Italiji. Leta 73. pr. n. št. je skupaj z okoli 70 gladiatorji pobegnil iz šole ter porazil majhno skupino vojakov, ki so jo poslali za njim. Okoli sebe je zbral na tisoče sužnjev in dosegel več velikih zmag nad rimsko vojsko. Po dveh letih bojevanja je doživel strahovit poraz proti rimskim legijam. V bitki so Rimljani ubili veliko večino uporniške vojske, v njej pa naj bi življenje izgubil tudi sam Spartak.

Leteči krožniki, vesoljci z izbuljenimi očmi in preleti nenavadnih predmetov so le nekateri med pojavi, ki jih povezujemo s skrivnostnim 'območjem 51'. In čeprav so se v preteklosti že pojavljale zahteve o razkritju, kaj se na omenjenem območju dogaja, je ameriška vlada zahteve preprosto preslišala oziroma celo zanikala obstoj omenjenega oporišča. Pozneje je vlada obstoj le priznala in razkrila tudi njegovo natančno lokacijo.

Nahaja se približno 160 kilometrov od Las Vegasa in je testno območje za preizkušanje novih letalskih tehnologij. Primarno je bilo območje zasnovano za preizkušanje letal, ki jih je ameriška vojska uporabljala in razvijala med hladno vojno. Med 50. in 60. leti prejšnjega stoletja je namreč v omenjenem oporišču nastajal strogo varovan OXCART program, iz katerega se je razvilo letalo A-12 kot naslednik znanega vohunskega letala U-2. Letalo A-12 je bilo z radarjem skoraj nemogoče zaznati, letelo pa je lahko s hitrostjo do 3.540 kilometrov na uro. To je zadoščalo, da je A-12 za prelet celinskega dela Amerike potreboval zgolj 70 minut, letelo pa je lahko na višini 27.400 metrov. Nanj so namestili (za tisti čas) izredno občutljive kamere, ki so lahko zaznale objekte v velikosti od 30 centimetrov. Toda priganjanje v skrajnosti se je izkazalo kot zelo nespametno početje.


Leta 1963 je letalo namreč strmoglavilo zunaj območja Area 51, zaradi česar je vlada hitro posredovala in prikrila skoraj vse dokaze o obstoju in strmoglavljenju omenjenega letala. Nedavno odprtje arhivov CIE pa je razkrilo do sedaj še nikoli v javnosti videne fotografije omenjenega letala in tudi posledice njegovega strmoglavljenja.

Oglejte si fotografije plovila brez črne kamuflažne barve, ki razkriva njegovo strukturo iz titana, in tudi fotografije, ki prikazujejo, kako neslavno je letalo končalo.

Tudi severnjaški pirati so živeli po določenih zakonih in niso priznavali uradnih vladavin. Okoli leta 1300 so bile severne države (Anglija, Nemčija, Švedska, Norveška in Danska) bolj ali manj nenehno v vojnah, kar so izkoristili izkušeni pomorščaki in postali pirati. Čeprav njihova imena niso širše znana, pa so njihove zgodbe vseeno izjemne.


Kristoffer Trondsson in Otto Stigsson
Leta 1523 je danski kralj Christian II. izgubil boj za prestol s Fredrikom I. Christian II. je nato najel pirate, ki so ugrabljali ladje ter plen predali premaganemu vladarju. Po osmih letih plenjenja je Fredriku uspelo zbrati dovolj kapitala, da si je lahko privoščil vojsko in se vrnil na prestol. In takrat so pirati, ki niso imeli namena prenehati s svojo obrtjo, postali njegovi sovražniki. Fredrik je najel dva lovca na pirate z imenom Kristoffer Trondsson in Otto Stigsson, ki pa v tem lovu nista bila ravno uspešna. Kot lovca sta uspela ujeti le eno ladjo. Nato pa sta se naveličala in sta raje tudi sama postala pirata. Kasneje je Trondsson postal celo norveški admiral.

Erlend Eindridesson
Leta 1445 je nemški kapitan z imenom Steffen Smit moral zaradi slabega vremena zapluti v pristanišče Jaeren na Norveškem. Tam so več tednov čakali, da se bo vreme umirilo, v tem času pa jih je 'obiskal' kapitan Erlend, ki je bil znan po tem, da ni maral Nemcev. Norvežani so zapretili, da bodo Nemcem vzeli tovor, vendar Norveška in Nemčija takrat nista bili v vojni in tako je moral Erlend popustiti. A to je storil samo na videz. Ponoči so njegovi možje porezali vrvi, ki so držale ladjo ob pomolu in ladjo je vrglo ob čeri ter stene pristanišča. Erlend je ponudil Nemcem, da prestavijo tovor na njihove ladje in ga pripeljejo na obalo. Smit ni tovora videl nikoli več.

Martin Pechlin
Martin je bil eden najbolj neusmiljenih piratov v 16. stoletju. Po legendi naj bi v samo enem dnevu zajel kar 12 ladij. Leta 1526 so morale zaradi hude nevihte tri nemške ladje zapluti v enega od fjordov, pri tem pa so upali, da bodo lahko trgovali z lokalnimi kmetovalci. Martin je poslal dva vohuna, da bi poizvedel, kakšna je oborožitev in kako bojeviti so mornarji. Kapitan Thode, ki je poveljeval majhni nemški floti, je vohuna ujel in zadržal. Naslednje jutro so pirati napadli. Vendar so bili mornarji dobro pripravljeni in Martinova ladja je prišla med dve nemški trgovski ladji. Preživelo je le štirinajst piratov od šestdesetih, umrl pa je tudi Martin.


Klaus Størtebecker
V 14. in 15. stoletju so Severnemu morju 'vladali' 'Fataljebrødrene', skupina piratov, ki so prihajali z bolj ali manj vseh koncev Skandinavije. Živeli so po strogih načelih, vladal pa jim je piratski kralj. In eden od njih je bil Klaus Størtebecker. O njem krožijo legende, da je plul z ladjo, ki je imela jambor iz čistega zlata in da je v Nemčiji zakopal veliko skrinjo zlata. Za ljudi je bil nekaj podobnega kot Robin Hood, saj naj bi kradel bogatim in dajal revnim. Bil naj bi izjemen bojevnik in ko so ga ujeli, so ga po legendi obesili z zlato vrvjo.

Bartholomeus Voet
Voet je prevzel vodstvo nad Fataljebrødrene po Klausovi smrti. Tako kot Klaus naj bi bil izjemen mečevalec, vendar je bil neusmiljen tako z bogataši kot reveži. Nekega dne je napadel mesto Bergen in po tem, ko je premagal prebivalce ter pobral vse kar ni bilo pribito, požgal mesto.

Rinaldini
Leta 1808 je švedska piratska ladja z imenom Rinaldini odplula proti severu, da bi pred zimo zajela še zadnjo dansko-norveško trgovsko ladjo. Na isto pot pa sta se odpravili še dve norveški trgovski ladji - Fortuna in Elisabeth Maria Tønder. In vse tri ladje so se srečale na odprtem morju. Pirati so dokaj hitro zasegli Fortuno in se nato obrnili proti Elisabeth in jo prav tako zasegli. Pri povratku proti Švedski pa jih je presenetila nevihta in pirati so se izgubili. Mnogi med njimi so zboleli in kmalu je kontrolo nad ladjami prevzel prej premagani norveški Kapitan Liung in brez upora piratov odplul proti najbližjemu pristanišču.

Tønnes Kaade Samuelsen
Leta 1808 je norveški piratski kapitan Samuelsen sredi zime odplul na morje, vendar ni mogel najti nobene ladje, ki bi jo lahko napadel. Zato je, tudi zaradi tega, ker mu je bilo dolgčas, sebe, ladjo in svoje pirate zamaskiral v ribiče ter zaplul v neko angleško pristanišče. Tam je porezal vrvi na največji ladji, kar jih je našel in jo odpeljal nazaj na Norveško. In to je nato še večkrat storil, dokler ni njega in njegove ladje s posadko vred potopila huda nevihta.

Kapitan Johannes Jacobsen Røscher
Leta 1810 je kapitan Røscher zasegel angleško ladjo, ki ji je poveljeval William Dimond. Ujetnike je razdelil na dva dela, saj je potreboval njihovo pomoč pri vrnitvi na Norveško. Sam je prevzel poveljstvo nad angleško ladjo, Erik Fries, prvi častnik, pa je vodil njegovo staro ladjo. Na obeh so se Angleži uprli, vendar je Erik upor hitro zatrl, Røscher pa je bil ujet. Kapitan Dimond je ladjo usmeril proti Angliji, vendar se je Røscherju in njegovi posadki uspelo rešiti. Zaklenili so Angleže v jedilnico, medtem ko so ti večerjali, in se vrnili na Norveško.

Knut Ellingsen
Leta 1810 je Knut s svojo posadko že zajel eno ladjo, a je iskal še naprej in naletel na precej večjo angleško vojaško ladjo. Angleži so pozvali Knuta, da se preda, ta pa je z mojstrskim manevrom zbežal Angležem. Ker so po njem streljali, je krmaril leže z nogami na krmilu. Norveška ladja je bila hitrejša od angleške in Knutu je uspelo zbežati.

Jan Mendoza in Captain Daa
Jan Mendoza je bil španski pirat, ki je povzročal sive lase dansko-norveškemu kralju Christianu IV. Jan je povzročal toliko ekonomske škode, da je Christian nanj poslal dva slavna lovca na pirate: admirala Jørgena Daa-ja in avanturista Jensa Munka. Jana sta lovila vse do obale severne Rusije. Jens je pirata pognal v enega od fjordov, kjer so se vse tri ladje ustavile, da bi popravile škodo, ki je nastala med lovom. Kapitan Daa je želel rešiti situacijo brez boja in je predlagal, da se vsi trije sestanejo. Jan je to sprva zavrnil, nato pa pristal, a samo če bo Munk prišel na njegovo ladjo kot talec. Pogumni avanturist je to storil, vendar so ga Španci takoj zvezali in ga vzeli kot jetnika. Mendoza se z Daajem seveda ni sestal.
Munk je po navedbah prič tako ostro nastopil proti Mendozi in njegovem izdajstvu, da ga je ta izpustil in nato sta z Daajem napadla zloglasnega pirata. Po dolgem boju in ko je Mendoza že izgubil tretjino posadke, se je predal. Preostanek posadke so usmrtili, Mendozo pa poslali v Kopenhagen, kjer so ga obesili. Na Mendozovi ladji so našli deset skrinj polnih zlata, ki so bile tako težke, da je eno skrinjo moralo nesti deset mož.

Wayne Johnson (število žrtev: 2–31)
Čeprav je najverjetneje on kriv za zloglasne umore otrok v Atlanti, ki so se zgodili med letoma 1979 in 1981, so Wayna pravzaprav obsodili zaradi umora dveh odraslih moških (Jimmya Payna in Nathaniela Carterja). Po njegovi aretaciji je policiji uspelo rešiti 29 umorov otrok v okrožju. Obsodili so ga na dve dosmrtni zaporni kazni, še danes pa vztraja pri svoji nedolžnosti.


Dean Corll (število žrtev: 27)
Znan tudi pod vzdevkom 'The Candy Man' (ker je imela njegova mama trgovino s sladkarijami), Dean je bil odgovoren za množične umore v Houstonu v Teksasu med letoma 1970 in 1973. Z dvema pomočnikoma (Elmer Wayne Henley in David Brooks) je Corll v svoje stanovanje zvabil dečke, jih mučil in ubil ter zakopal na podeželju. Med prepirom ga je ustrelil Henley.

John Wayne Gacy (število žrtev: 33)
Nadeli so mu vzdevek 'Morilski klovn', saj je pod imenom Pogo v klovnovskem kostumu prirejal zabave in na njih izbiral svoje žrtve. Med letoma 1972 in 1978 je posili in umoril okoli 33 mladih dečkov, večino pa je zakopal pod lastno hišo. Usmrtili so ga z injekcijo leta 1994. Ob razkritju njegovih zločinov so bili mnogi presenečeni, saj je bil Gacy takrat v svojem kraju priljubljen politik z navidez zelo običajnim življenjem. Gacy je bil tudi prijatelj takratne prve dame Rosalynn Carter, kar je tajno službo po razkritju zločinov spravilo v precejšnjo zadrego.

Gary Ridgeway (število žrtev: priznal 48 umorov, sumijo ga 90)
Ridgeway je eden najbolj dejavnih serijskih morilcev, zaradi njegove serije umorov v 80. letih prejšnjega stoletja pa so mu nadeli vzdevek 'Morilec iz Zelene reke'. Ugrabljal je mlada dekleta, ki so pobegnila od doma, in prostitutke, jih spolno zlorabljal in potem umoril. Obsodili so ga šele leta 2001, z napredkom v DNK preiskavah. Gary je pozneje izjavil, da je bilo ubijanje žensk njegova 'kariera'.

Moses Sithole, število žrtev (38 umorov in 40 posilstev)
Najbolj znan serijski morilec v Južni Afriki je bil odgovoren za serijo tako imenovane 'ABC umora'. Tako so jih poimenovali zato, ker so se začeli, nadaljevali in končali v mestih imenovanih Atteridgeville, Boksburg in Cleveland. Z lažnimi obljubami je zvabil žrtve na zapuščena polja, kjer jih je posilil in nato ubil. Leta 1997 so ga obsodili na 2.410 let zapora, z možnostjo pogojnega izpusta po 930 letih. Leta 2000 naj bi se Moses v zaporu okužil z aidsom.

Geraldo Stano (število žrtev: 41)
Američan je začel moriti med letoma 1960 in 1970, njegova serija umorov pa je trajala okoli osem let. Stano je pobiral štoparje in mlade ženske, ki jih je nato ustrelil, zabodel ali zadavil. Prijeli so ga leta 1980 in ga obsodili na dosmrtno ječo, a so kazen pozneje spremenili in ga leta 1998 usmrtili z električnim stolom.


Andrei Chikatilo (število žrtev: 53)
Zloglasen ukrajinski serijski morilec, ki je obenem menda tudi močil posteljo in trpel zaradi impotence, si je prislužil vzdevek 'Mesar iz Rostova', kjer je moril. Kot spolni iztirjenec je orgazem lahko doživel le z zbadanjem in rezanjem svojih žrtev, ki jih ni posilil. Aktiven je bil od poznih 70. let pa do zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja, potem pa so ga končno prijeli. Leta 1994 so ga obsodili na smrtno kazen in ga ustrelili v glavo.

Bruno Ludke (število žrtev: 85)
Njegova serija umorov se je začela leta 1928, trajala pa je 15 let. Ob koncu druge svetovne vojne ga je prijela nacistična policija, potem ko naj bi ga domnevno zalotili pri nekrofiliji. Priznal je številne zločine, zato so ga razglasili za neprištevnega in ga poslali v bolnišnico na Dunaju, kjer so na njem izvajali različne preizkuse, ki so se končali z njegovo smrtjo z injekcijo. Tudi potem ko so ga kastrirali zaradi napada na mlado žensko, naj bi nadaljeval z napadi in umori.

Henry Lee Lucas (število žrtev: med 4 in 213)
Čeprav je sprva priznal na tisoče umorov, ga je policija pozneje povezala z 213 umori, čeprav so mu nedvoumno dokazali samo štiri, med drugim tudi umor njegova mame, ki naj bi ga zlorabljala. Mnogi so takrat menili, da se je Lucas preprosto poigraval s policijo in preverjal, kako daleč lahko gre. Prijeli so ga leta 1983 in ga obsodili na smrt, a mu je kazen tedanji guverner Teksasa George W. Bush omilil na dosmrtno ječo. Zanimivo je bilo, da se je Bush med 153 primeri smrtne kazni odločil posredovati samo v tem. Lucas je leta 2001 v starosti 64 let umrl naravne smrti, v grob pa je odnesel tudi natančno število svojih žrtev.

Pedro Alonso Lopez (število žrtev: prek 300)
Zagotovo eden najhujših serijskih morilcev vseh časov. Nadeli so mu vzdevek 'Pošast iz Andov', saj je pobil dovolj ljudi za manjše mesto. Lopez je bil 13. sin prostitutke, ki ga je na cesto vrgla pri osmih letih, ker je zlorabljal svojo mlajšo sestro. S ceste ga je pobral neki moški, ki naj bi ga potem dlje časa zlorabljal. Pri 12 letih ga je posvojila ameriška družina in ga vpisala v šolo za sirote. Tudi od tam je pobegnil, ker naj bi ga zlorabljal učitelj. Tudi prihodnost ni bila nič lepša, saj so ga pri 18 letih v zaporu posili štirje moški (tri od njih je pozneje ubil). V 70. letih prejšnjega stoletja je v Peruju ubil okoli 100 žensk, dokler ga ni ujelo lokalno pleme in ga želelo usmrtiti. Rešil ga je ameriški misijonar, ki je domorodce prepričal, naj Lopeza predajo oblastem. Policija ga je takoj izpustila in svoje umore je nadaljeval v Ekvadorju, kjer je umoril tri ali štiri mlada dekleta na teden. Znova so ga ujeli leta 1980 in ga po odkritju trupel njegovih žrtev obsodili, a so ga leta 1998 izpustili. Lopez sam naj bi izjavil, da je na prostost prišel zaradi 'lepega vedenja'.